Nivoji variabilnosti
Inovativni model razvoja gibalnih spretnosti opisuje gibalno spretnost kot usklajeno gibanje človeškega telesa z namenom doseči določen gibalni cilj, ki je izveden z visoko stopnjo spretnosti. Temelji na motoričnih in kognitivnih sposobnostih, gibalnih spretnostih ter znanju (izkušnjah) posameznika.
To poglavje uvaja inovativni model razvoja gibalnih spretnosti, in sicer progresivne stopnje variabilnosti pri razvoju gibalnih spretnosti. Prva stopnja je osredotočena na učenje osnovnega gibanja in poudarja različne naloge koordinacije, s katerimi se gradi trdna osnova gibalnih sposobnosti prek preprostih vaj, kot so prevali, skoki in obrati. Druga stopnja uvaja zahtevnejše gibe in spodbuja učenje preko variabilnosti in popravljanja napak, s čimer se izboljšuje prilagodljivost in natančnost z usmerjenimi vajami v obogatenem okolju. Tretja stopnja preide na športno specifične, ciljno usmerjene vaje v zahtevnih in spremenljivih okoliščinah ter športnike pripravlja na scenarije visoke zmogljivosti. Takšna strukturirana pot zagotavlja postopno napredovanje z velikim poudarkom na varnosti in pridobivanju znanja.
Prva stopnja pojasnjuje koncept in pomen učenja gibanja skozi razvoj mladih športnikov. Vaje so predstavljene na način, ki omogoča osvojitev različnih koordinacijskih vzorcev v različnih gibalnih nalogah. Cilj otrok na začetku je, da izkusijo čim več različnih gibalnih nalog. Hkrati je treba upoštevati načela varnosti in postopnosti. Program vaj temelji na gimnastiki, ki velja za osnovo učenja gibalnih spretnosti in se lahko uporablja kot dopolnilo v trenažnih procesih različnih športnih panog. Temelji na načelu prehoda od enostavnejših k bolj kompleksnim gibom, kot so prevali, skoki in rotacije.
Druga stopnja variabilnosti je namenjena otrokom, ki so že uspešno zaključili prvo stopnjo ali imajo predhodno gibalno izkušnjo, ki jim omogoča izvedbo bolj zapletenih gibov. V tem obdobju učenja se uporablja široka variabilnost vaj z možnostjo napak, prepoznavanja gibov ter posledičnim popravljanjem hitrosti, višine in oblike gibanja. Vse vaje so ciljno usmerjene in tesno povezane s športno disciplino, v kateri otrok sodeluje.
Tretja stopnja variabilnosti temelji na športno specifičnih vajah, kjer učimo posamezni element v spremenljivem okolju. V tej fazi se v proces učenja vključijo tudi motnje, ki dodatno otežujejo izvedbo športnikov. Ta stopnja je namenjena pripravi na visoko raven tekmovanj, kjer športnik demonstrira visoko raven izvedbe gibov. Vse vaje so ciljno usmerjene in tesno povezane s športno disciplino, vključuje pa se tudi element nepredvidljivosti ali visoke kognitivne obremenitve.
Na vseh stopnjah moramo upoštevati korake in naslednje vsebine:
-
Prostor (človeške ravni in osi),
-
Čas (tempo – pogostost/hitrost gibanja, ritem – časovno zaporedje gibov, tajming – izvedba ob pravem času na pravem mestu),
-
Prilagajanje razpoložljivosti in zanesljivosti senzoričnih informacij (interocepcija/eksterocepcija),
-
Kognitivna zahtevnost v povezavi z izvedbo ciljno usmerjene gibalne naloge (npr. manj časa za izvedbo gibalnega odziva, ohranjanje pozornosti kljub motečim dejavnikom, prepoznavanje napačnega gibanja, hitro odločanje na podlagi trenutne situacije).
Predstavitev načina izvajanja vaj
UVOD
V športu teorija variabilnosti skozi tri ravni razvoja gibalnih spretnosti opisuje napredovanje od enostavnih vaj do visoko kompleksnih in integriranih gibanj, ki vključujejo zunanje predmete. Ta pristop je še posebej uporaben za trenerje, saj ponuja strukturirano metodo za razvoj gibalnih sposobnosti z namenom izboljšanja koordinacije, moči in prilagodljivosti. V nadaljevanju podrobneje raziskujemo te ravni.
1. RAVEN: OSNOVNE VAJE – MANJ KOMPLEKSNE
Prva raven se osredotoča na osnovne, manj kompleksne vaje, ki poudarjajo temeljne gibalne spretnosti. V tej fazi telovadci in športniki izvajajo osnovne gibe, ki razvijajo stabilnost, ravnotežje, koordinacijo in moč. Tipične vaje vključujejo počepi, izpadne korake, deske, prevale ali osnovna kolesa. Te vaje ne zahtevajo kompleksne koordinacije ali visoke stopnje prostorske orientacije, temveč poudarjajo nadzor telesa, aktivacijo osnovnih mišičnih skupin in pravilno poravnavo.
Na primer, v gimnastiki je lahko vaja prve ravni preval naprej ali ohranjanje osnovnega ravnotežja na gredi. Ti gibi učencem omogočajo, da pridobijo samozavest pri nadzoru telesa in razumevanju svojih gibov. Podobno v drugih športih ta faza vključuje gimnastične vaje, ki spodbujajo razvoj osnovnih gibalnih spretnosti, kar vodi do boljše uspešnosti pri agilnosti v osnovnih športih, kot so nogomet, rokomet in košarka. Glavni cilj je vzpostaviti trdne temelje in zagotoviti, da ima vsak športnik nadzor nad svojimi gibi ter jih izvaja stabilno in natančno, preden preide na zahtevnejše naloge.
2. RAVEN: VEČJA KOMPLEKSNOST
Druga raven razvoja gibalnih spretnosti povečuje kompleksnost vaj z uvedbo elementov, ki zahtevajo večjo koordinacijo, časovno usklajenost in prostorsko zavedanje. V tej fazi vaje postajajo zahtevnejše, vključujejo različne gibalne vzorce in zahtevajo, da se športnik telesno prilagodi bolj dinamičnim izzivom.
V gimnastiki lahko druga raven vključuje gibe, kot so stoje na rokah, prevali nazaj ali prehodi med orodji, kot so bradlja ali krogi. Te vaje zahtevajo višjo stopnjo moči, gibljivosti in nadzora nad telesnim gibanjem. Vadba teh zahtevnejših veščin hkrati izboljšuje propriocepcijo (zavedanje telesa v prostoru), ki je ključna za izvedbo naprednih gimnastičnih gibov in ohranjanje ravnotežja.
V ekipnih športih, kot so nogomet, rokomet in košarka, ta raven krepi veščine, kot so podajanje, vodenje žoge ali met, pod pritiskom nasprotnikov ali časovnimi omejitvami. Športniki lahko vključijo gimnastične vaje za soočanje z bolj dinamičnimi izzivi, hkrati pa ohranjajo nadzor in koordinacijo. Na primer, košarkar lahko združi osnovno motorično vadbo z vadbo vodenja žoge mimo obrambnih igralcev, nogometaš pa vadi podaje s soigralci, ki se gibljejo v različnih smereh. Ta raven razvija sposobnost obvladovanja bolj zapletenih situacij in športnika pripravlja na realne igralne pogoje.
3. RAVEN: KOMBINIRANJE VAJ Z ZUNANJIMI MOTNJAMI
Tretja raven variabilnosti v razvoju gibalnih spretnosti vključuje integracijo naučenih gibov z dodatno kompleksnostjo upravljanja zunanjega predmeta – zlasti žoge v športih, kot so nogomet, rokomet in košarka. Na tej ravni so gibalne spretnosti najbolj preizkušene, saj morajo športniki ohraniti koordinacijo, ravnotežje in nadzor, hkrati pa upravljati z ločenim predmetom, ki se giblje neodvisno od njihovega telesa.
V gimnastiki se tretja raven osredotoča na kombinacijo kompleksnih gibov in prehodov med različnimi orodji, s poudarkom na koordinaciji, moči in nadzoru v zahtevnih pogojih. Gimnastičarji morajo izvajati napredne veščine na več orodjih, kot so bradlja, greda, preskok ali parter, pogosto pa veščine povezujejo v dinamične sekvence.
V ekipnih športih lahko ta raven vključuje vodenje žoge v nogometu med izogibanjem branilcem, met v rokometu pod obrambnim pritiskom ali izvajanje kompleksnih podaj v košarki. Vsaka veščina združuje že osvojene gibe z izzivom sledenja, nadzora in uporabe žoge, pogosto v nepredvidljivem in dinamičnem okolju. Ta raven poudarja sposobnost opravljanja več nalog hkrati, hitro odločanje in prilagajanje – veščine, ki so ključne za vrhunsko uspešnost v ekipnih športih.
Napredovanje skozi te tri ravni variabilnosti gibalnih spretnosti športnike nauči, kako zgraditi trdne temelje iz preprostih veščin, napredovati v kompleksnejše telesne gibe in končno vključiti zunanje predmete ter nepredvidljive pogoje. Za trenerje razumevanje te progresije omogoča oblikovanje učinkovitih vadbenih programov, ki sistematično strukturirajo razvoj spretnosti ter športnikom omogočajo, da dosežejo popoln nadzor nad telesom in predmeti, s katerimi se srečujejo v športu. Ta strukturiran pristop razvija ne le telesne sposobnosti, temveč tudi mentalno osredotočenost, prilagodljivost in prostorsko zavedanje – ključne elemente za uspeh v gimnastiki in drugih športih.